paraziti SkaliGen :: Zelena biotehnologija
MedijiSlovarDomovZanimive knjigeZnanost v SlovenijiPovezave Delimiter

Zelena biotehnologija

Zelena - rastlinska - biotehnologija je področje biotehnologije, o katerem se zadnje čase največ govori, razpravlja se večinoma o gensko spremenjenih rastlinah in hrani, pridobljeni iz takšnih rastlin. Vendar pa rastlinska biotehnologija obsega tudi druga področja:

  • vzgoja novih sort - žlahnjenje rastlin ("navadno" žlahtnjenje in vzgoja gensko spremenjenih rastlin)
  • hitro razmnoževanje rastlin
  • vzgoja zdravih rastlin, ki niso okužene z virusi in drugimi paraziti
  • prepoznavanje rastlinskih škodljivcev in bolezni
  • varnost uporabe gensko spremenjenih rastlin

Zakaj žlahtnimo rastline?

Ko so se pred približno 10.000 leti ljudje začeli ukvarjati s poljedeljstvom, so najprej gojili rastline, ki so jih našli v naravi. Te rastline so žal precej neokusne, težko prebavljive, dajo malo pridelka, skratka so neuporabne. Rastline, ki jih danes gojimo so udomačene - DOMESTIFICIRANE - in so precej drugačne od divjih sorodnic. Podobno velja za domače živali.

Od približno 300.000 do sedaj znanih rastlinskih vrst jih gojimo le okrog 5000, samo približno 100 jih je gospodarsko pomembnih v svetovnem merilu.

 

Spremembe, ki so nastale pri udomačenih rastlinah

 

1. Udomačene rastline so manjše in imajo več semen. Primeri: divja pšenica in divji riž sta višja, a imata manj semen kot gojene rastline. Nižja pšenica daje večje pridelke, saj rastlina porabi manj energije za rast stebla. Divje jablane in hruške so več kot 5 metrov visoka drevesa, gojene sorte pa so precej manjše saj je nižja drevesa mnogo lažje obirati in obrezovati.

2. Sodobne sorte zelo dobro izkoriščajo gnojila, še posebej dušik

3. Divje enoletne in dvoletne rastline so pogosto olesenele, gojene pa ne; gojene rastline imajo pogosto tudi krajšo rastno dobo. Primer: fižol. Jasno je, da so mehki stroki stročjega fižola precej boljši od olesenelih :)

4. Gojene rastline so manj razvejane. Primeri: gojene sončnice (za pridobivanje olja, ne okrasne!) imajo eno veliko socvetje z mnogo semeni, divje pa imajo več socvetij z malo semeni. Eno socvetje omogoča lažjo strojno žetev sončnic.

5. Prilagoditev na drugačno podnebje in dolžino dneva in noči. Primer: koruza izvira iz Sredje Amerike, kjer je drugačno podnebje kot pri nas. Vendar se je v preteklih stoletjih prilagodila in tako lahko uspeva tudi v Evropi.

6. Udomačene rastline imajo manj trnov in bodic. Primer: jajčevci, robide, solata (ja, prav ste prebrali, divja solata ima trne!)

7. Udomačene rastline vsebujejo manj strupenih in grenkih snovi. Primeri: buče (nekatere vrste divjih buč so zelo strupene!), jajčevci, krompir

8. Zrela semena udomačenih rastlin ne odpadejo. To omogoča, da pridelke veliko lažje poberemo - predstavljajte si, kako bi bilo, če bi semena pšenice morali pobirati s tal. Primeri: žita, ajda, lan, koruza. 

Zea mays

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Koruzni storži so tako tesno oviti z listi, da zrela semena ne odpadejo z rastline, zato se sodobne sorte koruze brez človekove pomoči sploh ne morejo razmnoževati. Vir slike: http://commons.wikimedia.org/wiki/File:Zea_mays_003.JPG

 9. Semena kalijo prej kot pri divjih rastlinah. Semena nekaterih divjih rastlin morajo biti nekaj časa izpostavljena mrazu, da lahko vzkalijo. S tem si rastlina zagotovi, da bodo semena vzkalila šele spomladi in ne že jeseni, ko odpadejo z matične rastline. Temu strokovno rečemo DORMANCA. Pri udomačenih rastlinah je ta čas precej krajši.

10. Pri udomačenih rastlinah najdemo tudi genetske spremembe: pogoste so POLIPLOIDIJE. Običajno imajo rastline število kromosomov 2n, nekatere udomačene rastline pa imajo 3n (hmelj, nekatere sorte jablan in hrušk), 4n (oves, krompir, ajda, kava, arašidi...), 6n (pšenica...), 8n (jagode). Celice poliploidnih rastlin so običajno večje in zato so tudi plodovi večji.

11. Mnoge udomačene rastline nimajo semen ali pa imajo nekaliva semena - tako seme ne kali in iz njega ne more zrasti nova rastlina. Primera: banane, mandarine. Rastline brez semen razmnožujemo s cepljenjem, s potaknjenci ali pa z gomolji (vegetativno razmnoževanje). 

 

Do največjih sprememb pri udomačenih rastlinah in živalih je prišlo v zadnjih 100 letih, saj so prav v tem času odkrili tudi osnove genetike, do pomembnih odkritij pa je prišlo tudi na ostalih področjih biologije.

V zadnjem stoletju so se pridelki kmetijskih rastlin zelo povečali, pri nekaterih rastlinah do petkat. Razlogov je veliko:  izboljšane sorte, uporaba gnojil, strojev in škropiv, pa tudi boljši kolobar, namakanje v sušnih področjih in osuševanje prevlažnih območij. Vendar pa je največji delež, približno 50% prispevalo prav žlahnjenje z ustvarjanjem novih sort.

 

Načini žlahtnjenja rastlin

Tehnike žlahtnjenja rastlin lahko razdelimo na klasične, tradicionalne metode, ki za nikogar niso sporne, in moderne biotehnološke metode.